Verzi
Brez besedila seveda ni osmrtnice. Skoraj vsako osmrtnico spremlja tudi verz. Za Vas smo jih zbrali tudi mi nekaj:

Prazen dom je in dvorišče
naše oko zaman te išče,
solza, žalost in bolečina
te zbudila ni, ostala je le praznina, ki hudo boli.

Ne jokajte ob mojem grobu,
le tiho k njemu pristopite,
pomislite kako trpela sem,
in večni mir mi zaželite.

Niti zbogom nisi rekel,
niti roke nam podal,
a v naših srcih za vedno boš ostal.

Največja in najdražja bolečina je
trpljenje in če trpiš molče,
da nihče ne ve,
da nihče ne sluti,
da nihče ne občuti,
da nosiš neskončno gorje.

Rada si imela ljudi okrog sebe,
jih razveseljevala in spoštovala,
sovraštva in zlobe nisi poznala.
toda ni besed več tvojih,
in več stiska tvojih rok,
ostal je le nate spomin
a ob spominu trpek jok.

Ne jokajte ob mojem grobu.
Privoščite mi večen mir.
Izčrpal sem svoje moči.
Zaprl trudne sem oči.

Jaz pa, jaz pa hodim sam,
lepše dneve premišljujem
in ker tebe več ne čujem,
več smejati se ne znam
( D.Kette)

 

So dnevi
In dnevi
Enaki vsi.
A pride dan
Usode, življenje
Spremeni
Oprosti.

Ko vajine zaželimo si bližine,
gremo tja, v mirni kraj tišine.
Tam srce se tiho zjoče,
saj verjeti noče,
da vaju več med nami ni.

Draga mama, ljuba oma in praoma
ti zdaj mirno spiš,
na grobu tvojem svečka
zdaj gori v naših srcih
pa žalost in ne veš,
kako pogrešamo te mi.
Spočij si trudne zdaj oči,
za vse še enkrat hvala ti.

Vsi bomo enkrat zaspali,
v miru počivali vsi,
delo za vselej končali,
v hišo očetovo šli
takrat zvonovi zazvonite.

Spomin...
Edini, ki ostane močan nad vsem,
edini cvet, ki ne ovene,
edini val, ki se ne razbije,
edina luč, ki ne ugasne.

Kje, si ljubi mož in oče,
kje tvoj mili je obraz,
kje tvoja skrbna roka,
ki skrbela je za nas.

Mar prav zares odšel je tja v neznano?
Kako je mogel, ko smo mi še tu?
( S.Makarovič)

Bolečina se da skriti,
pa tudi solze ni težko zatajiti,
le ljube skrbne mame in ome
nihče nama ne more več vrniti.

Tam, kjer si ti,
ni sonca in ne luči,
le tvoj nasmeh nam v srcih še živi.
nihče ne ve,
kako boli ko se zavemo, da te več ni.

Ni večje bolečine
kot v dneh žalosti
nositi v srcu
srečnih dni spomine.
( Dante)

 

Nikoli več ne bomo peli,
kakor smo peli skupaj,
nikoli več se tako veselili
kakor smo se veselili skupaj.

S svojim smehom
vsakega osrečiti si znal,
a pred usodo
sam nemočen si ostal.

Čez noč, čez noč,
pregrnila travica svet je,
čez noč, čez noč
na travo se vsulo je cvetje.
( O.Župančič)